Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. februar 2022 ― Umetnik Boris Beja v svojem desetletnem umetniškem udejstvovanju prek instalacij, objektov in kolažev preigrava specifične in kompleksne pomene določenih prostorov, ki jih razumemo kot (pol)javne ali celo kot neprostore. Skozi občutljivo in delikatno kiparsko gesto uporabi prostor za premišljanje o splošnih družbenih problematikah in/ali osebne zgodovine. Z razstavnim projektom Za Borisa v Galeriji Škuc tokrat neposredno obravnava družinsko preteklost, do katere poskuša pristopati kot zunanji opazovalec. V družinskem okolju išče drugačne prostore, ki lahko služijo kot premišljevanje lastne identitete. Boris je dobil ime po materinem bratu, Borisu Simončiču, ki ga je spoznal samo prek fotografij, pripovedovanj sorodnikov, njegovega dekleta, prijateljev in znancev. Umetnikov stric je svoje mesto v republiški gimnastični reprezentanci zavrnil zaradi ljubezni do alpinizma. Leta 1983, nekaj let pred rojstvom Beja, se je smrtno ponesrečil v francoskih Alpah. Spomini in zgodbe o gimnastu in alpinistu so z odsotnostjo in preko družinske travme umetnika zaznamovali. Stričevo gimnastično discipliniranost in neizmerno ljubezen do gora namreč enači z odnosom, ki ga sam goji do ustvarjalnega procesa. Disciplinirano in sistematično. Psiho-fizična kondicija, ki jo športniki trenirajo in vzdržujejo, je pomembna tudi za umetnika, njegov ustvarjalni izraz. Urjenje specifične umetniške geste in senzibilnosti, kiparskih in risarskih tehnik, prebiranje teoretskih besedil ipd. ima Beja za nujen del svojega vsakdana. Njegovo prakso tako poleg naslavljanja prostora spremlja tudi zavedanje o lastni/h rutini/ah. Z vsakdanjim posvečanjem kiparstvu, telovadbi itd. namreč ustvarja(mo) nezapisane ritmične scenarije, ki nam lahko postanejo uteha (ali breme) in kažejo na (ne)zavedno željo po nadzorovanju tako časa kot lastnega obstoja. Nepredvidljivim dogodkom in okoliščinam pa se ne moremo izogniti; preostane nam le skrb ene_ga za drugo_ega. Ob prenovi šolske telovadnice v Zagorju ob Savi je naše

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. februar 2022 ― Urška Alič deluje na področju grafike, ki jo razume kot širok poligon raziskovanja različnih pristopov in materialov. Navdih za svoja dela črpa iz vsakdanjosti, kjer jo še posebej privlačijo nenavadne situacije, neobičajnosti, napake in spodrsljaji. Vse, kar pritegne njeno pozornost, zabeleži v obliki fotografije, skice ali zapisa, in prej ali slej pretvori v grafiko, zin, objekt ali tekstilni izdelek. Na razstavi z naslovom Trki umetnica predstavlja svoj najnovejši opus del, ki ga sestavljajo grafike srednjih formatov v tehniki sitotiska in manjši objekti, izdelani iz različnih naravnih materialov (les, kaširani papir, aluminijeva folija). Pri ustvarjanju grafik se na splošno osredotoča na odnose in napetosti med osnovnimi geometrijskimi oblikami, čistimi barvami, svetlobo in senco, nastala razmerja pa skuša prenesti na papir, najraje v tehnikah sitotiska ali risografije. Kompozicije, ki nastanejo skozi ta proces, učinkujejo presenetljivo poetično; njihov čar je v tem, da v nasprotju s preprosto minimalistično formo ustvarjajo kompleksnost pomena, saj pri gledalcih, gledalkah zbujajo povsem različna, včasih celo nasprotujoča si občutja, asociacije in interpretacije. To dvoumnost pa umetnica še stopnjuje tako, da grafikam vnaprej ne določi niti naslovov niti pozicije, ampak se pri tem prepušča trenutnemu navdihu ob vsakokratni postavitvi. Podobnim načelom umetnica sledi tudi pri ustvarjanju objektov, saj se zdijo kot prevod minimalističnega izraza grafik v tridimenzionalno formo. Tudi tu so njeno izhodišče osnovni geometrijski liki ali telesa, ki jih povezuje v celoto tako, da ustvarja napetost med okroglimi in oglatimi oblikami, praznino in volumnom, različnimi barvami. Recipročen odnos med grafikami in objekti umetnica še dodatno poudarja s sopostavitvijo v galerijskem prostoru, kjer grafike položi na podstavek, ki običajno pritiče objektom, objekte pa pritrdi na steno, kot se navadno predstavlja grafike. Na ta način še dodatno razprši pomen, ki izhaja iz posamezn